DOLOČANJE MEJA

Določanje meja je v igralni terapiji obvezen del terapevtskega procesa. Čeprav se postopki določanja meja med sabo razlikujejo, jih najdemo v vseh pristopih igralne terapije. Prav struktura terapevtskih meja je tista, ki pomaga pri preoblikovanju izkušenj v odnose resničnega življenja. Določanje meja ima tako terapevtske kot praktične koristi - meje varujejo terapevtski odnos in omogočijo otroku, da se med drugim nauči tudi odgovornosti in samokontrole. Poleg tega meje otroku in terapevtu dajejo občutek čustvene in fizične varnosti. Otrok, ki se počuti varnega, lažje razišče in izrazi notranje čustvene dimenzije, ki so morda ostale neizražene v odnosih z drugimi ljudmi.

Odnos med igralnim terapevtom in otrokom ni popolnoma permisiven. Otroci, ki ne spoznajo meja, se ne počutijo varne, cenjene ali sprejete. Zaradi meja so situacije predvidljive. Zato tekom igralne terapije otroku ni dovoljeno delati, kar se mu zahoče, toda te meje niso preozke. Terapevt sprejema nered, spodbuja raziskovanje in ne zahteva popolne urejenosti. Vodilni princip terapije je vztrajna potrpežljivost. Otrokova želja, da hoče porušiti meje, ima v igralni terapiji večji pomen kot pa samo dejanje.

Ker je igralna terapija za otroka izkušnja učenja, terapevt ne določi meja, dokler to ni potrebno. Otrok se nauči samokontrole šele, ko pride do situacije, v kateri jo lahko pokaže. Zato je na primer prepoved, da otrok ne sme zliti barve na tla, nepotrebna, dokler otrok tega ne poskusi izvesti. Terapevt otroku sporoči, kje je meja na tak način, da ima otrok možnost kontrolirati svoje reakcije. Cilj igralnega terapevta je, da se na otrokovo vedenje odzove tako, da otrok sam sebi prepreči nedovoljeno dejanje. V stavku »Ti bi rad polil barvo po tleh, toda tla niso namenjena temu; za to uporabljamo posodo na mizi,« terapevt prepozna, kaj otrok čuti in kaj namerava storiti, mu sporoči čemu tla niso namenjena in ponudi sprejemljivo alternativo. Otrok lahko tako sam prepreči odklonsko vedenje.